Bralni maraton predmetne stopnje z obiskom Toneta Partljiča, 15. 3. 2012
Bralni maraton s Tonetom Partljičem
Da bi brali? No, ja. Je to še moderno? Kaj pa vem? Popoldne naj pridem v šolo? In to zaradi branja ali , kot temu pravijo, bralnega maratona? Lepo vas prosim! Da pride tudi Tone Partljič, pravite? Ja, zanj sem pa slišal. Kaj ni napisal scenarija za film Moja Ata socialistični kulak? Pa na televiziji sem ga videl. A iz Maribora pride? No, potem pa pridem še jaz iz Mozirja.
Tako se je odločilo 100 učencev predmetne stopnje OŠ Mozirje, da se 16. marca 2012 udeležijo 6. bralnega maratona z znanim slovenskim pisateljem, učiteljem, komediografom, dramaturgom, politikom, in človekom, ki je »slišal, kako trava raste in je »hotel prijeti sonce«.
»Sem prav prišel? Dober dan, jaz sem Tone. Kdo si pa ti?« se je zaslišal glasen moški glas v garderobi, kjer se je pisatelj rokoval z učenci. Potem je pozdravil učitelje. Pokukal je v našo malo knjižnico, ki ni dosti večja od njegove domače, ki vsebuje 10 000 knjig in je vse prebral. Tudi v knjižnici je pozdravil nekaj učencev in jim mimogrede demonstriral učnih pet minut o Prešernu in Petrarci, ki sta se skušala v pisanju sonetov. Povod za to je bila Laura, ki jo je spoznal v knjižnici.
Pripravili smo mu kratek glasbeni uvod in tri s pantomimo odigrane črtice; Moj prvi sladoled, Sosed Harič v Omaki in Pogled z domačega praga, ki jih je seveda z lahkoto prepoznal. Pa tudi sam nam je prikazal, kako je hotel prijeti sonce. Pripovedoval je o svojem otroštvu. Bilo je, kot bi brali njegovi črtici O moji prvi (pol)poroki in Tetica, jaz sem te zdaj prišla, le da je bilo veliko bolj barvito, slikovito in predvsem zabavno. Preko pripovedi smo spoznali Prtljičevo družino in psa Miška. Njegova pripoved je požela salve smeha in gromek aplavz.
Nato smo se igrali gledališče. Z bolj ali manj prostovoljnimi kandidati je g. Partljič pripravil malce skrajšano verzijo tragične ljubezenske zgodbe Romeo in Julija, ki so jo spremenili v tragikomedijo. Imeli smo nože, tekla je kri. Tudi Partljič se je mrtev zgrudil na tla. A ne za dolgo, skočil je kot tiger in že je tekla igra naprej. Koliko je star? Ah, malo čez sedemdeset. Najlepša leta, ko vidiš njega, ki je sicer že upokojen, vendar poln energije, načrtov in idej. Lahko se ponaša s svojim, lahko bi rekli fotografskim, spominom, ki mu izvrstno pomaga pri pisanju (njegova avtobiografija je dokaz za to), dokazal pa jo je tudi, ko si je zapomnil imena vseh učencev in učiteljev, ki jih je ta dan spoznal v Mozirju.
Knjige so mu pomagale spoznavati svet, ljudi in zato jih tudi piše. Verjame, da sodobna tehnologija knjig ne izpodriva do te mere, da bi jih kdaj nehali brati. Dokler bodo na svetu pisatelji s takšno voljo in ljubeznijo do lepe besede in dokler bodo pripravljeni priti za to navduševat šolarje, sem prepričana, da bomo tudi mi uživali v branju.
Janja Irman Kolar
Da bi brali? No, ja. Je to še moderno? Kaj pa vem? Popoldne naj pridem v šolo? In to zaradi branja ali , kot temu pravijo, bralnega maratona? Lepo vas prosim! Da pride tudi Tone Partljič, pravite? Ja, zanj sem pa slišal. Kaj ni napisal scenarija za film Moja Ata socialistični kulak? Pa na televiziji sem ga videl. A iz Maribora pride? No, potem pa pridem še jaz iz Mozirja.
Tako se je odločilo 100 učencev predmetne stopnje OŠ Mozirje, da se 16. marca 2012 udeležijo 6. bralnega maratona z znanim slovenskim pisateljem, učiteljem, komediografom, dramaturgom, politikom, in človekom, ki je »slišal, kako trava raste in je »hotel prijeti sonce«.
»Sem prav prišel? Dober dan, jaz sem Tone. Kdo si pa ti?« se je zaslišal glasen moški glas v garderobi, kjer se je pisatelj rokoval z učenci. Potem je pozdravil učitelje. Pokukal je v našo malo knjižnico, ki ni dosti večja od njegove domače, ki vsebuje 10 000 knjig in je vse prebral. Tudi v knjižnici je pozdravil nekaj učencev in jim mimogrede demonstriral učnih pet minut o Prešernu in Petrarci, ki sta se skušala v pisanju sonetov. Povod za to je bila Laura, ki jo je spoznal v knjižnici.
Pripravili smo mu kratek glasbeni uvod in tri s pantomimo odigrane črtice; Moj prvi sladoled, Sosed Harič v Omaki in Pogled z domačega praga, ki jih je seveda z lahkoto prepoznal. Pa tudi sam nam je prikazal, kako je hotel prijeti sonce. Pripovedoval je o svojem otroštvu. Bilo je, kot bi brali njegovi črtici O moji prvi (pol)poroki in Tetica, jaz sem te zdaj prišla, le da je bilo veliko bolj barvito, slikovito in predvsem zabavno. Preko pripovedi smo spoznali Prtljičevo družino in psa Miška. Njegova pripoved je požela salve smeha in gromek aplavz.
Nato smo se igrali gledališče. Z bolj ali manj prostovoljnimi kandidati je g. Partljič pripravil malce skrajšano verzijo tragične ljubezenske zgodbe Romeo in Julija, ki so jo spremenili v tragikomedijo. Imeli smo nože, tekla je kri. Tudi Partljič se je mrtev zgrudil na tla. A ne za dolgo, skočil je kot tiger in že je tekla igra naprej. Koliko je star? Ah, malo čez sedemdeset. Najlepša leta, ko vidiš njega, ki je sicer že upokojen, vendar poln energije, načrtov in idej. Lahko se ponaša s svojim, lahko bi rekli fotografskim, spominom, ki mu izvrstno pomaga pri pisanju (njegova avtobiografija je dokaz za to), dokazal pa jo je tudi, ko si je zapomnil imena vseh učencev in učiteljev, ki jih je ta dan spoznal v Mozirju.
Knjige so mu pomagale spoznavati svet, ljudi in zato jih tudi piše. Verjame, da sodobna tehnologija knjig ne izpodriva do te mere, da bi jih kdaj nehali brati. Dokler bodo na svetu pisatelji s takšno voljo in ljubeznijo do lepe besede in dokler bodo pripravljeni priti za to navduševat šolarje, sem prepričana, da bomo tudi mi uživali v branju.
Janja Irman Kolar
